Globoke razpoke med Zagrebom in Beogradom, ki na temelju bolečih ran merita moči

Na kninski trdnjavi bodo danes tradicionalno dvignili hrvaško zastavo v počastitev 30. obletnice Nevihta. Za Hrvaško dan vojaške zmage in konca okupacije, za Srbe pa boleč opomin na izgubljene domove, smrt in pregon. Tudi po treh desetletjih so rane še vedno globoke – in odnosi med državama napeti.

Operacija Nevihta je bila prelomni trenutek v hrvaški vojni za neodvisnost. Avgusta 1995 je Zagreb s hitrim vojaškim posredovanjem znova prevzel nadzor nad ozemljem, ki ga je od leta 1991 obvladovala samooklicana Republika Srbska Krajina (RSK), s prestolnico v Kninu.

Čeprav je Beograd ni uradno priznal, je RSK postala žarišče krvavih spopadov. Po podatkih ZN je bilo s teh območij razseljenih okoli 190.000 Hrvatov. A cena operacije ostaja sporna in boleča.

Hrvaški viri navajajo, da je državo zapustilo okoli 90.000 Srbov, po srbskih podatkih pa naj bi bilo pregnanih več kot 250.000 ljudi. Srbski komisariat za begunce navaja, da je bilo v operaciji ubitih približno 1.700 ljudi, več kot 700 pa jih še vedno velja za pogrešane.

Tarča napadov naj bi bile tudi begunske kolone. Po podatkih Hrvaškega helsinškega odbora za človekove pravice (HHO) je bilo ubitih 76 civilistov v begunski koloni, do konca leta 1995 pa še 438 ljudi, ki so ostali v svojih domovih. Po poročilu HHO so bili številna območja in vasi še dolgo po koncu operacije sistematično požgani. Uničenih naj bi bilo najmanj 22.000 hiš.

Državno tožilstvo Republike Hrvaške je medtem zbralo podatke o 214 žrtvah, med njimi o 47 primerih "navadnih" umorov in 167 vojnih zločinov.

Organizacija Documenta pa v svoji nedavni preiskavi navaja kar 2.353 identificiranih žrtev, povezanih z operacijo Nevihta in dogodki, ki so sledili med 25. julijem 1995 in 14. januarjem 2001.

Sodna epizoda brez epiloga

Vrzeli med državama pa je še dodatno poglobil eden najodmevnejših primerov na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo. Leta 2011 sta bila generala Ante Gotovina in Mladen Markač obsojena na 24 oziroma 18 let zapora. A leto pozneje ju je pritožbeni senat oprostil.

Sodišče je sprva menilo, da sta sodelovala v skupnem zločinskem načrtu za izgon Srbov, pozneje pa ocenilo, da za to ni dovolj dokazov.

Odgovornost za nadaljnje pregone je prešla na hrvaško pravosodje – a napredka ni bilo veliko. Do danes je bilo vloženih več kot 6.000 kazenskih prijav, obsojenih pa 2.380 posameznikov, večinoma brez razkritih imen ali podrobnosti, poroča srbska veja BBC.

Da ob koncu vojne v obeh državah ni bilo vzpostavljenega procesa tranzicijske pravičnosti, je za N1 poudaril tudi dr. Faris Kočan s katedre za mednarodne odnose na FDV. "Čeprav so nekateri posamezni primeri končali pred mednarodnimi sodišči, so domače institucije redko odigrale vlogo pri soočanju z lastno odgovornostjo," je pojasnil.

Kot je dodal Kočan, je to ustvarilo okolje, v katerem se vojna lahko interpretira skoraj izključno skozi prizmo nacionalnega trpljenja, ne pa tudi odgovornosti. "Posledica tega je selektiven spomin, ki ustvarja trajno nezaupanje do druge strani."

Vučić: Srb hoče svobodo in ne sprašuje po ceni

Ob 30. obletnici je predsednik Srbije Aleksandar Vučić znova obudil spomine in travme. Na nedeljski slovesnosti v Sremskih Karlovcih je dejal, da je bila "Srbija tedaj šibka, svet pa nepravičen". "Končali so s Krajino v nekaj dneh, ni jih brigalo, čeprav so Srbom zagotavljali varnost," je dejal.

"Rekli so, da je veličastno ubiti 2.500 ljudi in jih pregnati 250.000," je izjavil Vučić ter dodal, da tistim, ki pozivajo k novi Nevihti v Srbiji ali Republiki Srbski, sporoča, naj tega ne poskušajo, saj po njegovih besedah "nobena več Nevihta ne bo uspela".

"Srb hoče svobodo in ne sprašuje po ceni. Zapomnite si to enkrat za vselej," je dejal in dodal, da bo Srbija naredila vse, da ohrani mir.

Vojaške parade in mirjenje moči

Da s srbsko vojsko ni šale, pa želi Vučić pokazati tudi z vojaško parado, napovedano za 20. september, ki jo mnogi vidijo tudi kot odgovor na nedavno vojaško parado v Zagrebu.

"Nedvomno se Srbija in Hrvaška merita v modernizaciji oboroženih sil. Hrvaška je članica Nata, a Srbijo še vedno vidi kot največjo varnostno grožnjo. Enako velja tudi obratno," je za Deutsche Welle pojasnil vojaški analitik Aleksandar Radić.

A Radić ob tem dodaja, da odnosov med Srbi in Hrvati ni mogoče zreducirati zgolj na vojaške parade in orožje. "Na neki način je presenetljivo, da se 30 let po Nevihti kopiči toliko nestrpnosti. Po tem tragičnem dogodku Srbi po svojem številu in vlogi na Hrvaškem niso več relevantni, toda Beograd in Zagreb sta očitno našla način, kako še naprej ustvarjati sovraštvo in nestrpnost," je za DW še povedal Radić.

Da parade služijo zgolj za notranjepolitične potrebe, meni tudi Davor Lukač. "Hrvaški kot članici Nata Srbija ne predstavlja nobene resne grožnje. Parade služijo le dvigovanju morale in domači propagandi – prikazovanje moči orožja, ki pa ga ne morejo uporabiti proti nikomur v regiji," je dejal za DW.

Tudi predsednik Demokratskega zavezništva Hrvatov v Vojvodini Tomislav Žigmanov je za Al Džazira Balkans poudaril, da politično sovraštvo med državama služi predvsem notranjepolitičnim ciljem.

"Ko gre denimo Hrvaški demokratski skupnosti (HDZ) pred volitvami za nohte, priskoči [predsednik Srbije Aleksandar] Vučić s svojo težko retorično artilerijo /.../ Hrvaški nacionalizem se takrat zbere okoli 'srbske grožnje', HDZ pa zmaga na volitvah. Uslugo nato vrnejo Vučiću – pred volitvami v Srbiji iz Zagreba pride nacionalistična, celo proustaška retorika. In Vučić zmaga. To je star trik, s katerim vladajo že skoraj 30 let," je pojasnil Žigmanov.

Da nacionalistični diskurzi v pokonfliktnih družbah pogosto niso le ostanki preteklosti, temveč aktivna politična orodja, je prepričan tudi dr. Faris Kočan s katedre za mednarodne odnose na FDV. "Tako v Srbiji kot na Hrvaškem lahko opazimo, da čustva in občutki ogroženosti pogosto postanejo mobilizacijska sredstva v predvolilnih časih ali v obdobjih notranjepolitičnih kriz."

Kot je še pojasnila za N1, takšna strategija političnih elit temelji na delovanju mehanizma zunanjega sovražnika, ki velja za učinkovito sredstvo za doseganje notranje kohezije. "Poleg tega v obeh državah obstajajo akterji, katerih zgodovinska legitimnost temelji prav na njihovi vlogi v vojni. Z ohranjanjem napetosti in zgodbičenjem o nepopolni zmagi ali nepriznani krivici ohranjajo svojo politično relevantnost. V tem kontekstu postane preteklost politično orodje, ki se ne uporablja za refleksijo, temveč za utrjevanja statusa quo."

Zunanjega sovražnika so srbske oblasti pred kratkim znova prepoznale v Hrvaški, ko so jo med množičnimi študentskimi protesti v Srbiji, ki so izbruhnili po tragični zrušitvi nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu, izpostavile kot domnevno podpornico t. i. barvne revolucije. Hrvaška je bila sicer edina država, ki jo je Beograd javno imenoval. Po besedah novinarja Davorja Lukača za Deutsche Welle to politično retoriko predsednik Vučić premišljeno izkorišča, saj v Srbiji še vedno živi veliko beguncev iz Krajine. "Čeprav je to absolutno nemogoče, še vedno obstaja prepričanje med volilci, da je vojna s Hrvaško mogoča."